Čeprav najnovejše arheološke raziskave ponujajo vse trdnejše dokaze o obstoju monumentalne razkošne cesarske palače na medulinski Vižuli v 3. in 4. stoletju n. št. v času vladavine cesarja Konstantina, danes z gotovostjo vemo, da arheološko najdišče Vižula, naseljeno od neolitika do današnjih dni, predstavlja eno izmed najlepših stanovanjskih vil z večstoletno gradbeno tradicijo v času rimskega cesarstva (od 1. do 5. st.) na vzhodni obali Jadrana.

Arheolog Igor Miholjek poudarja, da je bila rimska vila na Vižuli že v antiki, kar velja tudi danes, na pomembni plovbni poti po tem delu Jadrana. Polotok Vižula v Medulinskem zalivu, na samem vrhu Sredozemlja, je na izpostavljeni plovni poti, ki je v antiki vodila od Tržaškega zaliva do rta Kamenjak, kjer se razcepi v dve smeri: proti Tarsatici in otokih Cresu, Lošinju, Unijah in Susku ter na jug proti Dalmaciji. Takšna namestitev je stanovalcem vile ponujala varen prostor za življenje, pomorščakom pa varno sidranje, zaščiteno pred močnimi vetrovi in odprtim morjem.

Sledi veličastne rimske civilizacije so vidne na celotnem polotoku, a tudi v podmorskem svetu Vižule, in so zaščiteni kulturni spomeniki od leta 1970. Gradnja antičnih vil na vzhodni obali Jadrana se začne z rimskimi osvajanji v 2. stoletju pred našim štetjem, svoj razcvet pa doživi v 1. in 2. stoletju našega štetja. Vse to lahko razberemo tudi v impresivnih arheološkim ostankih vile na Vižuli, za katero so značilni „velikost, izjemno luksuzna gradnja, dragi arhitektonski detajli in gradbeni materiali.“

Dr. sc. Vesna Girardi Jurkić v svojih delih ponazori, da že leta 1907 Bernardo Schiavuzzi to vilo omenja kot cesarsko vilo Krispa, sina Konstantina Velikega. S kopenskimi arheološkimi raziskavami, ki na severozahodnem delu polotoka intenzivno potekajo v zadnjih treh desetletjih, sprva pod vodstvom dr. Girardi Jurkić, nato tudi Kristine Džin, so potrdili kontinuiteto naseljevanja od 1. do 6. stoletja, ko gre kompleks skozi proces uničenja, obnove in transformacije. Poleg izjemno bogatega premičnega arheološkega materiala iz tega obdobja najdbe denarja potrjujejo dolgotrajno naseljevanje današnjega polotoka z najbolj zastopanimi artefakti iz druge polovice 4. stoletja, ko je prišlo do rušenja stare vile in gradnje nove v skladu z okusom takratnega časa.

V Istri so bile številne cesarske posesti. Tako vila na Vižuli pripada skupini znanih cesarskih vil, kot je tista v zalivu Verige na Brionih, Loronu v bližini Novigrada, enak status pa je imela Dioklecijanova palača v Splitu. Glede na arhitektonske značilnosti je Vižula pomorska vila, pri čemer gre za prostorne posesti, ki združujejo vse blagodejne učinke in prednosti pejsaža in obale. Te vile so gradili na zelo atraktivnih lokacijah, posebej na „izpostavljenih legah polotoka ali v ustreznih zalivih, in zavzemajo celotno obalo, celo morje pred posestjo.“

Vila na Vižuli, ki je projektirana stopničasto proti vzpetini polotoka na štirih terasah, z monumentalnimi reprezentativnimi pročelji, obrnjenimi proti morju in portikom, pokritim prehodom s stebri, je s svojo specifično arhitektonsko formo in prostornino dominirala nad obalo morja in panoramskimi vizurami. Lega vile na Vižuli, katere znatni deli so danes potopljeni v morje zaradi delovanja narave – vetrov in morja oziroma erozije tal in dviganja morske gladine – kot tudi njene monumentalne dimenzije izkazujejo vse značilnosti pomorske vile.

Tu na Vižuli so bivali dostojanstveniki, patriciji in senatorji. Njihov življenjski slog je predpostavljal udobje in užitek, o njihovem bogastvu in luksuzu pričajo vsi do danes odkriti segmenti vile – od bogatih mozaikov in raznobarvnega marmorja, vodovoda, hipokavsta oziroma sistema talnega in stenskega ogrevanja za terme z bazeni, dvoran za sprejem in bankete, peristila, ki so ga dopolnjevali razkošno hortikulturno urejeni vrtovi, vse do portika, kjer so zabave trajale vso noč. V bližini Vižule na lokaciji Burle so našli nekropolo. Bogastvo najdb v teh grobnicah, kjer so raziskali kar 312 pokopov in med drugim našli zlati in smaragdni nakit kot tudi najboljše stekleno posodje, so še en dokaz in potrditev bogastva tega poslopja in razkošnega življenja prebivalcev Vižule. Del teh najdb bo predstavljen javnosti.

V srednjem veku in v času beneške uprave je bila Vižula otok, ki je bil od medulinske obale ločen z izgrajenim kanalom. Takrat se je imenovala Isola di vescovo (Škofov otok).

Na Vižuli so našli številne arheološke najdbe, ki pravzaprav potrjujejo razkošno večstoletno življenje v cesarski vili oziroma palači. Z dolgotrajnimi raziskavami so našli: steklene kozarce, okensko steklo, bronaste verige, železne žeblje, poljedelsko orodje (lopate, kladiva in del pluga), fino namizno in grobo gospodinjsko keramiko, dekorativne zaponke in denar rimskih cesarjev (npr. Klavdija, Avgusta, Valentinijana II.), amfore za vino in olje, dolije za žito, tegole – keramične strešnike, označene z žigi delavnice (Q. Clodius Ambrosius, Pansiana), za pokrivanje streh in oblaganje kanalov. Iz bogastva najdišč arheologi izpostavljajo del edinstvene poznoantične čaše v reliefu, okrašene s konjem z dvignjenimi nogami, in bronasto „T“ fibulo v obliki samostrela iz 4. stoletja. V vseh delih luksuzne vile so našli keramične predmete, ki so jih uvozili iz Bližnjega vzhoda, Grčije, Egipta, Italije in Galije, izvirajo pa iz časa od 1. do 6. stoletja, ko so v vili živeli izjemno razkošno.

Znano je, da so v času Rimskega cesarstva zabeležili najpomembnejši razvoj hortikulture. V tem času je bilo zelo pomembno, da so rastline v vrtu koristne, a morale so biti tudi lepega videza, saj so bile podoba bogastva svojih lastnikov. Vzdrževanju vrtov so posvečali veliko truda in pozornosti, posebej pa so izpopolnili tehniko obrezovanja, pri čemer so nastajale zelene geometrične oblike. Bilo je pomembno doseči popoln sklad med vrtom in stanovanjskimi objekti, pri čemer iz zgodovine vemo, da so bili rimski vrtovi obogateni z dragimi predmeti, ki so ravno tako vzbujali vtis razkošja.

V vrtovih rimskih vil so sadili: rožmarin, ki so ga zelo pogosto uporabljali v lekarništvu, kulinariki in kozmetiki, lovor, ki so ga podeljevali pesnikom in zmagovalcem olimpijad in vojn, a tudi posadili nad vrata bolniških sob, da bi odgnal zle čare in smrt. V rimskem vrtu je bila pomembna tudi mirta, posvečena Veneri, božici ljubezni in plodnosti. Tudi simbolika vrtnice je bila v rimskem času povezana z Venero: legenda pravi, da je bela vrtnica postala rdeča, ko se je na njen trn zbodla Venera, medtem ko je hitela na srečanje z Adonisom. Dišeče rastline so uporabljali za izdelavo parfumskih vodic, a tudi aromatičnih olj za masažo, medtem ko so začimbnice uporabljali v kulinariki.

Na tem območju so od 1. do 6. stoletja pokopali stanovalce, bogate in revne, sužnje in osvoboditelje. Dr. Vesna Girardi Jurkić v svojih delih poudarja, da na podlagi odkritih nagrobnih spomenikov vemo, da je „hišnim bogovom manom ena Marcija (Marcia) v času svojega življenja ljubljenemu možu Eliodorju (Aeliodorus), s katerim je živela osem let, in ljubljenemu sinu Valeriju Firminu (Valerius Firmin) postavila nagrobni spomenik. Drugi stanovalec Vižule je bil suženj Sabin (Sabinus), služabnik puljskih kolonov, ki je postavil spomenik ljubljeni soprogi Klavdiji Pusili (Claudia Pusilla)“.

Posebej zanimiva so tudi dragocena najdišča v svinčenih sarkofagih, ki pričajo o bogastvu in značaju pokojnika. V moškem sarkofagu so tako našli edinstven nabor steklenih steklenic z monogrami V. D. in palminimi vejami na dnu steklenice. V drugem svinčenem sarkofagu, priloženem poleg pokojnice, so našli zlato ogrlico s smaragdi in zlate uhane z ametisti. Najdeni prstan iz jantarja (s podobo Herakla), zlati uhani, dragi in poldragi kamni s podobo boga Glaucusa in škorpijona, keramične in steklene kupe, šalice in svetilke nakazujejo, da so bili prebivalci Vižule bogati Rimljani, ki so živeli zelo luksuzno. Uvažali so dragocene predmete iz čezmorskih dežel, ki so pričali o njihovem visokem gospodarskem in političnem statusu, kar lahko preberemo v zapisih o Vižuli dr. Girardi Jurkić.